Kaj koristijo čebelarju še tako močne čebelje družine, če se čebele vračajo domov s praznimi želodčki in brez grudic cvetnega prahu na nožicah? Ali pa kaj pomagajo še tako lepi, sončni dnevi, če čebele nimajo kaj početi zunaj v naravi in le brezdelno ždijo na bradah svojih panjev? Brez dovolj velikega števila medovitih rastlin v okolici našega čebelnjaka bosta vsa tehnologija in vse naše znanje o tem, kako čebele ob pravem času spraviti do viška razvoja, zaman.

Če čebelje paše ni ali je slaba, se moramo vsaj  potruditi, da jo po svojih močeh izboljšamo. To velja še posebej takrat, kadar imamo panje vse leto na enem mestu in jih torej ne prevažamo.

Na voljo imamo velik izbor rastlin, ki cvetijo od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Med njimi so enoletnice, trajnice, grmovnice in drevesne vrste. Kadar se odločamo, katere bomo sejali ali sadili, moramo vedeti, kakšno zemljo potrebujejo, ali so za senco ali sonce ali prenesejo nizke temperature, kakšne zahteve po vlagi imajo in podobno. Med njimi je veliko takšnih, ki niso koristne samo za čebele, ampak tudi neposredno za človeka, na primer zaradi užitnih plodov, prijetnega vonja, za okras, ali zaradi dragocenega lesa. Nekdo se bo na primer odločil za trajnico, ki bo njegovim čebelam dajala medičino in cvetni prah, sam pa jo bo lahko uporabil še kot kuhinjsko zelišče, dišavnico, užitno ali pa kot zdravilno rastlino. Naj naštejem samo nekaj takšnih trajnic: žajbelj, sivka, materina dušica, ameriški slamnik, šetraj, majaron, dobra misel, poprova meta in mehiški ožep. Slednji, ki je pri nas manj poznana trajnica, bom namenil v nadaljevanju nekaj več besed. Pri nekaterih drevesnih vrstah ima človek od njih kar trojno korist: cvetje daje pašo čebelam, plodovi so koristna hrana človeku, les pa je dragocena surovina za lesno industrijo. Tudi pri tej skupini naj navedem dve vrsti: divja češnja in domači kostanj. V mojem nasadu divjih češenj v Šempasu je kar 15 dreves takšnih, ki rodijo plodove skoraj tako debele, kot jih imajo cepljene vrste, vendar so bolj aromatične in slajše. Pozimi iz tistih plodov, ki smo jih v vrečke shranjene zamrznili, kuhamo odličen čaj, bogat z antioksidanti.

Küblerjeva vrba

Vrba iva (Salix caprea) je ena od prvih medovitih rastlin, ki spomladi postrežejo čebelam z medičino in cvetnim prahom, bogatim z beljakovinami in tudi s salicinom, surovino za izdelavo salicilne kisline, sorodnice protivnetnega zdravila,  znanega pod imenom aspirin. Raste v obliki visokega grma, lahko pa jo vzgojimo tudi kot drevo. Pred mojim čebelnjakom v Šempasu je moška rastlina dosegla višino šestih metrov. Ko je proti koncu februarja zacvetela, so se čebele pasle na njej od jutra do večera in šele hladen veter jih je spravil nazaj v panje. Zanimivo je, da  skoraj vse vrbe razen ive brez težav razmnožujemo s podtaknjenci. Na srečo pa obstoja  križanec med ivo in beko z latinskim imenom Salix smithiana, ki ima dolge poganjke, ki zelo radi poženejo korenine, če jih potaknemo v dobro zemljo. Zanjo se je pri nas in v nemško govorečih deželah prijelo ime Küblerjeva vrba. Po drugi svetovni vojni so jo naši čebelarji radi zasajali, danes pa je po krivici skoraj popolnoma pozabljena. V Nemčiji jo zlasti radi uporabljajo za prepletene žive meje, ki so lepe na pogled in koristne za čebelarstvo, saj so spomladi dobesedno pokrite z debelimi mačicami. Običajno uporabljajo  zanje enoletne kot prst debele poganjke, ki jih že ukoreninjene sadijo. V svojem nasadu medovitih rastlin imam dva moška primerka te vrbe, eden je v obliki grma in drugi  kot  7 metrov visoko drevo, služita pa mi predvsem za vegetativno razmnoževanje vrste.

Mehiški ožep

V minulem letu nas je v našem botaničnem vrtu v Šempasu od začetka julija do konca septembra razveseljevala s svojim lepim cvetjem in prijetnem vonjem po janežu zanimiva trajnica s slovenskim imenom mehiški ožep (Agastache foeniculum), ki je prej nismo poznali. Od jutra do večera so cvetje obiskovali čebele, čmrlji in metulji. Nanjo so me v času svetovnega čebelarskega kongresa Apimondia 2013 v Kijevu opozorili ukrajinski čebelarski prijatelji. Tam jo sadijo zaradi izboljšanja čebelje paše in kot zdravilno rastlino, nekaj semena pa so dali tudi meni. Spomladi sem ga posejal in dobil na tisoče sadik, vendar sem jih kasneje samo okoli sto pikiral v lončke ter jih potem posadil na stalno mesto na gredice. Ker je bila zemlja dobro pognojena s preperelim hlevskim gnojem, so dosegli razvejani grmički višino okoli 80 cm in širino približno 40 cm. Cevasti cvetovi vijoličaste barve so bili združeni v velika pokončna socvetja. Ta trajnica je doma v severni Ameriki, kjer raste divje po travnikih in njivah, zato me še danes čudi, zakaj je pri nas dobila ime mehiški ožep. V Mehiki raste namreč druga vrsta ožepa z latinskim imenom Agastache mexicana, ki se nekoliko razlikuje od zgoraj opisane. Pred zimo sem porezal vse veje, da zimski vetrovi ne bi izruvali grmičkov, shranil pa sem dovolj semena, če bi se slučajno spomladi odločil svoj nasad povečati.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic